Vsem vam želim miren in resnično vesel božič!
Dragi bralci in bralke bloga,
vsako leto se zgodi, da na prosto nedeljo ali kar en dan v adventu, odložim vse;
- morala bi pisati račune, vpisati seminarje na internetno stran, preklopiti sporočila, osvežiti bazo in odpreti pošto, na moji pisalni mizi leži kup papirjev –
in grem v kuhinjo, prižgem sveče na adventnem venčku, vstavim svoj božični CD z „white Christmas“...in pečem piškote.
Letos je bil to tretji advent. Zaradi močnega snežnega meteža smo spontano prestavili tečaj IV iz refleksologije stopal.
Čudovito!
Snežilo je brez konca in kraja, trikrat v dnevu sem šla ven in kidala sneg, preostanek dneva pa sem zajtrkovala, brala časopis, preučevala recepte in končno, potem ko sem ugotovila, katere sestavine imam doma, začela mesiti, strgati čokolado....
Vsakič, ko sem pogledala skozi okno, je še vedno snežilo. Bila sem odmaknjena, v oblaku varnosti, zadovoljstva in veselega pričakovanja prihoda starejšega sina.
Kaj je to s tem božičnim občutkom?
Okrog sebe slišim toliko o stresu in sama sebi se zdim precej lena, kajti tudi sama bi imela razloge za stres, ampak jih enostavno pustim.
Zaupam, da bo zame poskrbljeno tudi, če stvari ostanejo nepostorjene, in povem vam, pri tem se počutim, oprostite, „nesramno dobro“.
Spoznam, da je najtemnejši čas leta čas, ko se leto nagiba h koncu, in je tako lep, če si takega naredimo.
Zunaj mraz in tema, znotraj toplo in mehko, kdo tega ne bi rad občutil? – In se v takem napolnil za nove ponovoletne navdihe, ko se bodo dnevi počasi daljšali.
Seveda ta ponazoritev velja klimatsko samo za del te zemlje, menim pa, da varnost lahko občuti vsak.
Rečem lahko le, izberi si, kar potrebuješ in si privošči.
Tako lepo je!
In lepo je tudi, da se naslednje leto vidimo ali spet vidimo.
Moja božična želja:
V psihosomatsko refleksologijo bi rada uvedla toliko refleksologov, kot je mogoče. Metodo izpopolnjujem, da bosta tako njena vadba kot tudi korak v svet naših čustev še lažja.
Če ne bi doživljala, kako so ljudje po nekaj terapijah te metode lažji, bolj motivirani in predvsem osvobojeni starega balasta, ne bi bila tako evforična.
Na tem mestu bi se še posebej rada zahvalila mojim učencem v Sloveniji, ki tako zavzeto delajo z metodo, in mi pomagajo, da izobraževanja nenehno razvijam.
Želim ti miren božič in dober občutek!
Tvoja Helga
Psihosomatska refleksoterapija za odpravljanje čustvenih napetosti
Čustva vplivajo na naše telo in naše telesne težave vplivajo na naše razpoloženje. Na primer oseba, ki jo je strah, da ne bo dobila zaposlitve, se zakrči, ramena ima povešena, izraz na obrazu je bolj napet, morda se bolj poti. Ko nas boli glava, pa moramo še veliko postoriti, smo verjetno slabe volje, zadirčni in bi se najraje umaknili na samo. Teoretično lahko obravnavamo čustvene in telesne težave ločeno, a v resnici je človek celota obeh delov in tako ga obravnava tudi psihosomatska refleksoterapija.
Grška beseda 'psyche' pomeni duša (čustva, misli) in 'soma' pomeni telo, psihosomatsko torej pomeni povezavo med dušo in telesom. Močna povezava med psiho in telesom je dejstvo, ki tudi v kontekstu klasične zahodne medicine dobiva svoje pravo mesto. V medicini je psihosomatika veda, ki sprejema, da lahko psihično stanje, čustva, neprijetni dogodki, prepiri in nerešeni medčloveški odnosi izzovejo telesne probleme in bolezni. Vsi poznamo vpliv pretiranega in dolgotrajnega stresa ali močnega razburjenja na želodec (težave z želodcem, razjede ipd.), dolgotrajen stres lahko povzroči tudi hormonske motnje ipd. Zanimivo je, da povezanost med čustvi in telesom nastopa tudi v mnogih ljudskih pregovorih. Neka mučna situacija nam je morda 'obležala v želodcu', tako smo jezni na nekoga, da nam 'gre na jetra', vse težave 'nosi na svojih ramenih'- to je nekaj primerov, ki kažejo na dobro znani vpliv čustev na telo.
Psihosomatsko refleksoterapijo je oblikovala gospa Helga Dittmann, nemška refleksoterapevtka in zdravilka, ki je v praksi ugotovila, da lahko s to tehniko prek obdelave refleksnih con na stopalih 'dostopamo' do psihe in odpravimo čustvene napetosti. Gospe Helgi Dittmann je namreč njena lastna izkušnja pokazala, da je dostop do psihe bolj učinkovit prek telesnih občutkov v povezavi z besednim izražanjem, kot pa samo s pogovori in verbalnimi tehnikami.
Pri psihosomatski refleksoterapiji obdelovanje refleksnih con deluje kot 'ojačevalec'. Ob obdelavi refleksne cone na stopalu, ki je boleča in občutljiva zaradi duševnega vzroka, lahko duševno bolečino relativno hitro podoživimo. Za lažjo predstavo naj navedem konkreten primer. Stranka je med refleksoterapevtsko obdelavo zaznala pritisk na predelu prsnega koša, kot da ji nek težak predmet preprečuje, da bi lahko normalno dihala. Njeno dihanje je postajalo vedno bolj sunkovito, neenakomerno in nakopičena napetost se je sprostila v jok. Postopoma, prek vprašanj, se je izkristaliziral razlog za njeno stisko. V ozadju je tičal občutek žalosti, da se tako trudi, pa to ni nikoli dovolj dobro. Občutek je povezala z otroštvom in z očetovo željo, da bi bila najboljša v vsem, kar je počela. Po psihosomatski refleksoterapiji se je stranka počutila lahkotno, pomirjeno in prijetno utrujeno.
Psihosomatska refleksoterapija je učinkovita, ker učinkuje na dveh ravneh:
- Na prvem nivoju prek te metode obravnavamo navedeno povezanost med psiho in telesom- povezujemo duševne vzroke z občutki v telesu.
- Na drugem nivoju pa dostopamo do telesa prek refleksoterapije in tako 'ojačamo' povezanost telesnega in duševnega sveta.
Vsi, ki izvajamo navedeno metodo, vedno znova ugotavljamo, da se potlačeni dogodki dobesedno 'zasidrajo' tudi v telesu, tkivih, mišicah in posledično seveda tudi v refleksnih conah na stopalih. Vedno znova dobimo potrditve pozitivnih učinkov delovanja refleksoterapije, ki jo kombiniramo z vprašanji o telesnih občutkih. Delo na občutljivih refleksnih conah in zaupljiv odnos med terapevtom in uporabnikom terapije sta elementa, ki omogočata, da prodremo do potlačenih dogodkov in mehanizma potlačitve.
Tako kot pri vsaki terapevtski tehniki mora obstajati želja in pogum po spreminjanju trenutnega stanja in po predelavi dogodka, ki se je v nas tako globoko zasidral. Vse z enim samim namenom– da se počutimo bolje in da smo bolj podobni temu, kar bi radi postali.
Andreja Metež
PSIHOSOMATSKA REFLEKSOTERAPIJAPsiha pomeni duševnost, soma telo
Psihosomatsko pomeni vedno povezavo med telesom in dušo. Medicinska razlaga pojma je, da na telo vplivajo duševna dogajanja (npr. razburjenje lahko povzroči bolečine v želodcu, posledica dolgotrajne stresne situacije so lahko hormonske motnje).
Izreka kot „to mi je obležalo v želodcu“, „to mi gre na jetra“ kažeta na to, da je povezanost med telesom in dušo poznana že dolgo časa.
Pojem „psihosomatska refleksologija“ odraža povezanost na dveh ravneh. Na enem nivoju se s to metodo lahko dotikamo prej navedene povezanosti; delamo torej tako, da se duševni vzroki odrazijo na telesu. Na drugem nivoju pa delamo na telesu (na somi) in to posredno preko refleksnih con.
Moja lastna izkušnja z različnimi metodami psihoterapije, mi vedno znova pokaže, da je direktnejši dostop do psihe, se pravi do duševnosti in do občutkov, preko telesa in v povezavi z besednim izražanjem kot samo s pogovori in z verbalnimi tehnikami.
Zdi se, da ima pri tem delo na refleksnih conah še posebno ojačane učinke. Povedano še drugače: če delam na refleksni coni npr. stopala, ki odraža blokado, temelječo na duševnem vzroku, le-to terapiranec relativno hitro podoživi. Duševni vzroki so praviloma rane iz preteklosti.
To se lahko opiše: - kar mi je bilo storjeno, tako zelo boli, da me uničuje; če to bolečino trajno čutim, enostavno pozabim, kar se je zgodilo. V psihologiji to imenujemo potlačitev. Če me karkoli spomni na to bolečino, potem delam, jem, pijem, kadim, govorim, se smejim....
S temi dejanji se ščitimo pred doživljanjem „nevzdržnega“.
Tankočutna refleksna cona – delo in zaupljiv odnos med terapevtom in uporabnikom očitno vedno znova prodrejo do mehanizmov potlačitve. Seveda je odvisno tudi od stopnje potlačitve, kako huda je bila rana in od osebnosti uporabnika.
Na tem mestu bi vam rada predstavila nekaj primerov iz moje refleksoterapevtske prakse, le da mi čas danes tega ne dopušča.
Kakor hitro bo mogoče, se bom vrnila k delu in nadaljevala s temo. Iz izkušenj iz seminarjev psihosomatske refleksoterapije lahko rečem, da je ta tema skoraj neskončna. Vedno znova se pojavljajo novi dogodki in spoznjanja in kakor dolgo traja ta proces in bom sposobna pisati, bom s pisanjem nadaljevala.
Veselim se vaših povratnih informacij, vezanih na tukaj prebrano, in vaših porajajočih se vprašanj.
Do takrat, iz srca
Helga
PSIHOSOMATSKA REFLEKSOTERAPIJA 2.del
Preden poročam o lastnih izkušnjah iz prakse psihosomatske refleksoterapije, bi rada razložila, kako se je metoda razvijala.
Seme zanjo je bilo položeno na začetku 90ih let na seminarju v Berlinu-Spandau. Učenci so vadili refleksoterapijo, ko je udeleženka začela jokati, medtem ko ji je druga masirala stopala. Zajokala ni zaradi bolečega pritiska na stopalu, ampak ker jo je presenetil občutek čustvene prizadetosti. To ni nič nenavadnega za ljudi, ki imajo izkušnje z refleksoterapijo.
Bil je začetni seminar. Tečajnica je bila na začetku svojih refleksoterapevtskih izkušenj. Nenadni jok jo je vznemiril. Pomirila sem jo, ko sem ji povedala, da je svoje delo dobro opravila, a sem prevzela nadaljevanje obdelave (imenujmo jo Petra) Petrinih stopal.
Vprašala sem Petro, kako se počuti? Poročala je o občutku „deske pred glavo“, ta občutek je imela tudi, ko je rojevala drugega otroka.
Ker se porod odvija skozi medenico ženske, sem domnevala, da so občutki, ki jih je doživela med refleksoterapijo stopal, nekako povezani z medenico. Pričela sem delati na refleksni coni medenice, opazovala Petro in jo v presledkih spraševala, kako se počuti. V „megli“ je ostala, dokler ni izrazila slutnje, da je doživela spolno zlorabo. Ko je to izrekla, se je „megla“ razpršila in Petra se je umirila.
Dotaknili smo se vrha ledene gore in se iz njega podali na področje, na katerega ponavadi na začetnih seminarjih refleksoterapije nismo stopali. Ampak nas je tako vodila situacija.
Najprej smo doživeto pustili pri miru. Petri sem ponudila individualne terapije. Tako smo seminar lahko nadaljevali in Petra je lahko še naprej sledila, kaj se bo med seminarjem še dogajalo. Zaradi mojega študija pedagogike, dolgoletnih izkušenj s psihoanalizo in dela z ljudmi, so mi bile odkrite povezave jasne, nisem pa imela pojma, kako ravnati na terapiji, dogovorjeni s Petro.
Tukaj se jasno kaže, da se potlačeni dogodki ne nahajajo samo v skritih možganskih vijugah, ampak se v pravem pomenu besede zasidrajo tudi v telesu, v tkivu, v mišicah in v refleksnih conah.
Zaupala sem svojim rokam, izkušnjam in svojim zaznavam.
Prvo terapijo s Petro sem začela tako, kot refleksoterapijo navečkrat začnem. Stik s telesom vzpostavim z božanjem in s sproščanjem stopal. Sprostilne prijeme sem uporabljala, dokler nisem začutila Petrinega zaupanja.
Potem sem počasi prešla na refleksno cono medenice in tam našla občutljivo področje. Metdem ko sem delala na njem, sem Petro spraševala, kako se počuti v tem trenutku. Spet se je pojavila „megla“. Tako sva šli od njenih občutkov do asociacij in slik, ki so bile povezane z vsakokratnim občutkom.
Krepila se je zaznava šokantnega dogodka, ki je moral biti povezan z njenim trebuhom in tako s celim njenim bitjem.
Nisva prišli do jasnega spomina na travmatični dogodek. Na tej in nadaljnjih petih terapijah so se prebudili občutki, ki so ji bili novi, in ki jih je bila pozabila, občutki sramu, nemoči, ranjenosti, osameljnosti in nespoštovanja njenega dostojanstva. Spremljala sem jo korak za korakom.Čeprav je bilo zanjo žalostno, se je tako na koncu prve kot tudi naslednjih terapij počutila olajšano.
S terapijami sva končali, ko Petra ni več čutila potrebe.
Merjenje rezultatov se mi zdi na področju psihe posebno težko. Rada bi se omejila na to, da se je Petra počutila bolj živo in eno sama s sabo.
Ta izkušnja mi je pokazala na tako povezanost med refleksnimi conami stopal in človekovo duševnostjo, ki je ne bi nikoli pričakovala. Presenetila me je prodornost delovanja refleksoterapije in ciljanih vprašanj. Ko mi je postalo jasno, kakšne globine lahko dosežemo s tem „duo“om, sem začela dvomiti v nadaljevanje v tej smeri. Imela sem pomisleke, kako se dotikati nečesa, kar potem ne bi bila sposobna predelati z uporabnikom tako, da bi se on/a dobro počutil/a.
Bilo je še nekaj podobnih izkušenj. Toda čeprav so bile za dotične osebe vse pozitivne, sem za nekaj let zaprla knjigo, ki se mi je bila odprla, in sicer iz strahu, da ne bi kaj naredila narobe.
Ti je to poznano? Srbi te pod konicami prstov. Vendar impulzu ne slediš. Lahko bi storil napako!
Nadaljevanje sledi!
In spet, veselim se vašega „feedback“a.
Do takrat iz srca,
Helga
Helga Dittmann
Heilpraktikerin, Dipl. Päd.
Oberhofen 38 F
87452 Altusried
0049 – (0) 8373 – 922 491
http://www.reflexology.de/
http://www.reflexologie-entspannung.blogspot.com/
info@reflexology.de
